KUD LIPOVCI


Pesniška zbirka ROSENJE
Vpis / sprememba besedila Poglej sliko Foto: Pero Vernik

PESNIŠKA ZBIRKA ROSENJE IN IZAKOVE SLIKE 

 ROSENJE              Oblaki dežnega upanja

                               Komaj slišni tavajoči koraki

                         Po mehki travi rosnih biserov.

                         Vse polno jih je! 

                         UMETNIK:

                         Lahko bi se sklonil

                         In si žepe napolnil.

                         A čemu bi jemal sam sebi?

                         Čemu nepotrebno skrunjenje

                          Tvojega imena?...

V soboto, 5. 11. 2005, je v galeriji beltinskega gradu potekal kulturni večer v organizaciji KUD-a Lipovci in Društva za napredek umetnosti Aquila Lipovci. Dogajanje, ki ga je z občutkom vodil mag. Hotimir Tivadar se je odvijalo v dveh delih: najprej je bila predstavitev udeležencev in otvoritev razstave 13. likovne kolonije Izak Lipovci, potem pa še predstavitev prve pesniške zbirke Franca Cigana Cakija z naslovom Rosenje (zgoraj je prva kitica osrednje pesmi zbirke).

Poglej sliko

IZAK: HAD, 160 x 135 cm, olje na platno, 1988

JELENŠČEK 

Komunalno in tehnološko opremljen,

S pisalom in priborom preskrbljen,

Na disku domačega računalnika

Je še dovolj prostora do zastora. 

Na rjuho pod odejo moje postelje

Se zrivajo črke v besede,

V stavke in v verze iz nereda,

Seveda vem, da ni pogojev,

Ko zaželim si sveža jajca noja. 

Odvandram v Jelenšček na obrobje

Gozda, da občutim mili, nežni piš vetra,

Da se ujamem v toplini lovske koče,

Kjer zmotim v parčkanju jelenjad.

V ljubem miru tišine me presune Had, 

Zato rad prevzemam krmilo divjine:

Na kolenih molim in prosim naj traja,

Naj traja, naj nikdar ne mine, jaz bom

Na straži kot zadnji branik tišine,

Samo naj traja, naj nikdar ne mine. 

Še malo, še malo, da se pisalo navlaži,

Še malo in bova skupaj na željeni plaži –

Tam lažje spišem skomine tvoje divjine.

Sva že na koncu, kjer itak vse mine:

Košuta je stekla, jelen pocedil sline. 

Nič več nisem v Jelenščeku branik tišine,

Spet je Haron v Hadu verni brodnik!

Ko računalnik napolnim – bo spomenik,

Jelenšček pa za branje ali spomine.

V pesniški zbirki, ki je izšla v nakladi 770 izvodov in je posvečena Izidorju Horvatu - Izaku - lipovskemu - žal že preminulemu umetniku - slikarju, ustanovitelju likovne kolonije v Lipovcih, je 44 pesmi in 44 Izakovih slik. Ideja o zbirki je zorela v meni leta in leta, dozorela v tej obliki pa je pred dobrim letom. Številka 44 ponazarja 44 Izakovih let, sama zbirka pa je razdeljena v 4 sklope - poimenovane po letnih časih. Vsako pesem spremlja umetniška slika; tematika pesmi je razvrščena od svetlobe proti mrakovju, od rojstva proti smrti našega (so)bivanja oz. od pomladi proti zimi. V posameznem sklopu je enajst pesmi. Številka 11 pomeni nekaj nedokončanega in je pravo nasprotje številke 12, ki nakazuje na celoto (npr. 12 mesecev, 12 apostolov…) in pri Izaku je ostalo res veliko tega nedokončanega. Številke 44, 11, 2002 (letnica smrti pok. Izaka), se kar igrajo s simetrijo, ki na splošno nakazuje na nekaj lepega, srečnega in harmoničnega, a Izaku očitno simetrija ni bila naklonjena. Ali mu je pač bila? Na nek drug, na samo njemu znani način?

Poglej sliko Predstavitev zbirke ROSENJE(več: klik

O tem je v zbirki napisal in na predstavitvi spregovoril akademski slikar Peter Vernik - Pero, predsednik Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, ki je zbirko oblikoval in vanjo uvrstil reprodukcije Izakovih umetniških slik. Skupaj s Perojem in Jušom –Jožefom Pivarjem smo poleti obiskovali lastnike Izakovih slik in prav lastnikom Izakovih umetniških del izrekam posebno hvaležje za razumevanje in dovoljenje, da so nam omogočili fotografiranje Izakovih umetnin. Pero, kateremu sem iskreno hvaležen za njegovo razdajanje temu projektu, je Izakove slike fotografiral in jih kasneje uporabil kot reprodukcijo v zbirki. Spremno besedo je zapisal pesnik Robert Titan Felix. Izdajatelja zbirke Rosenje, ki je uvrščena kot 23. knjiga EDICIJE REVIJE SEPARATIO, sta KUD Lipovci in Društvo za napredek umetnosti AQUILA Lipovci. Globoko sem hvaležen vsem donatorjem in sponzorjem, še posebej Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti (direktor sklada, Igor Teršar je s svojo udeležbo prijetno presenetil navzoče), KS Lipovci, Telekomu Slovenije, Občini Beltinci in številnim drugim, ki so navedeni v sami zbirki in vsem, ki so kakorkoli prostovoljno sodelovali in pomagali pri celotnem projektu, na katerega sem iskreno ponosen.

                                                                                                                                                                                                                                Franc Cigan Caki

O zbirki so povedali:

Igor Teršar, direktor JSKD-a:

»Knjiga mi je zelo všeč, slike in pesmi se dopolnjujejo in zaokrožujejo v celoto. Čestitam!«

Peter Vernik Pero, akademski slikar:

»Vse te slike pred menoj so sedaj tvoje dosanjane sanje in uresničujejo željo tvojega prijatelja Cakija, da združim tvoje slike in njegove verze v vajine skupne sanje.«

Jožef Tivadar, predsednik KUD-a Lipovci:

»Pred nami so pesmi, ki zaokrožujejo celoto nekega časa in dodajajo tisto piko na i nekemu času, kažejo pa tudi nadaljnjo pot v ustvarjanju tako besedne kot tudi slikarske umetnosti. Zato naj nas te Francekove pesmi z Izakovimi slikami popeljejo po naši kulturni avtocesti v svet višje kulturne (samo)zavesti in morajo biti v ponos vsem Lipoufčaron. Ta zbirka pa naj krasi vsak dom v naši vasi.«

mag. Bojan Dremelj, MBA, član uprave Telekoma Slovenije:

»Z veseljem sem prebral vaše pesmi. Prejeto delo mi veliko pomeni, zato vam ob tej priložnosti želim še naprej veliko umetniškega navdiha pri vašem ustvarjanju!«

mag. Hotimir Tivadar:

»Zato HVALA ... Caki in Izak ... zvočno tako podobna vzdevka dveh sorodnih duš, ki sta živela (živita) povsem drugačno življenje. Na videz, samo na videz. In to je Prekmurje, ki je in bo večno tisto pravo. Če si le vzamemo čas in prisluhnemo …«

Robert Titan Felix, pesnik:

Cakijeve pesmi so pesmi radosti rojstva in grenkobe smrti. Zato seveda ni naključje, da so razvrščene v cikle, imenovane po letnih časih, to so pesmi, ki v razpaljenosti odpadajočega jesenskega listja, v turobnem vzduhu, v katerem se nas dotakne naša lastna minljivost, brskajo po spominu, a vendar že hipec zatem z ivnatimi stopinjami zime vstopajo v novo upanje, v radostno pomladna (vse)prebujenja, v katerega senci pa vendarle že v zasnutju stoji poletna dovršenost …in je kot mladenič na Slikarjevem svetu, postavljen v samo središče stvarstva, ki z nasmehom nazdravlja nepojmljivemu in skoraj nerazumljivemu čudovitemu dejstvu, da svet lahko je. In da smo potemtakem v njem vsaj za trenutek lahko tudi mi.«